Že od nekdaj sem imel občutek, da so ponjave, ki prekrivajo dobršen del trga Urban-Loritz-Platz in ga ščitijo pred dežjem, soncem in snegom, nekaj posebnega. Zdelo se mi, kakor da so se arhitekti zgledovali po netopirjevih krilih. Neke noči, ko me je pot domov kot že tolikokrat vodila pod temi ponjavami, sem spoznal, zakaj so tako posebne.
Že od daleč sem opazil, da je bila streha to noč nekoliko drugačna kot sicer. Spraševal sem se, ali ni trg mnogo bolj temen kot sicer? Ko sem stal neposredno pod nadstreškom, sem ugotovil, da dejansko ne gori niti eden od žarometov, ki naj bi od spodaj osvetljevali strešne ponjave. Tudi kioski, v katerih so se ob tem času običajno še vrteli kebabi in so se v olju cvrle klobase, so bili povsem temni. Se mi je samo zdelo, ali pa so se ponjave dejansko zdrznile? In nato še enkrat?
Nenadoma sem začutil, da me nekaj vleče za roko. Poleg mene je stala deklica z nenavadnim pokrivalom, oči so se ji lesketale v temi. „Pridi z menoj,“ je reklo dekletce in me povleklo za seboj. Neobičajno pokrivalo je bilo koničasto kot škratova kapica, na koncu katere je utripala rdeča zvezda, kakor da bi šlo za signalizacijo na letalu. »Trdno se me primi!" je vzkliknila in na mojo veliko grozo sva se nekaj trenutkov za tem že dvignila od tal in se kot balon povzpela v višave.
Magični polet
Letela sva mimo ponjav, se vzpenjala vse više in više v nebo, dokler nisva imela odličnega razgleda nad celotnim nadstreškom z vsemi krili, konicami in ostrimi robovi. Deklica mi je rekla, naj pritisnem na utripajočo rdečo zvezdo na koncu njene božične čepice. Ko sem pritisnil, so se ponjave pod nama začele svetlikati kot ugasla žerjavica, ki jo razpiha veter. Nenadoma se je iz kovinskih okvirov izvil pisan, lesketajoč se zmaj, ki je predel kot maček in naju radovedno motril s svojim prijaznim obrazom. "Pa začnimo," mu je reklo dekletce, "nimamo veliko časa. Pa svoje lesketanje kar prihrani za knjige!"
Sedla sva na hrbet pravljičnega bitja, ki je izklopilo svoje prelivajoče se barve, in deklica mi je razložila, da imam posebno čast, da bom lahko sodeloval pri njuni pustolovščini: „Enkrat letno pred božičem se s knjižnim zmajem zapodiva po mestu in vse knjige posujeva z bleščičnim prahom. Še posebej veliko ga natrosiva v otroške knjige.“ „In-in-in,“ sem zajecljal, ves zmeden od vznemirjenja, „k-k-kakšen prah je to?“ „Boš že še videl!“ je zaklicala deklica in glasno zažvižgala zmaju, naj vzleti. Zmaj je zadovoljno zapredel, pomahal z repom, malo nerodno zakoracal po trgu in se odrinil od tal. Že prav kmalu je jadral po zraku kot lastovka, od samega navdušenja je nekajkrat zakrožil nad trgom in na dekličin ukaz strmoglavo planil naravnost dol v enega od prezračevalnih jaškov dunajske osrednje knjižnice Hauptbücherei, ki domuje na istem trgu.
Čarobnost knjig
Pred nami so se razprostirali sivi in pusti prostori prostorne, a prazne knjižnice. Tu in tam je skozi reže in majhna okenca prostor osvetlila svetloba žarometov s ceste. Spet se je zaslišal predirljiv žvižg in zmaj se je kot vihar zapodil po hodnikih, kot vrtinec pometel knjige s polic in jih kar v letu posul z lesketajočim, pisanim prahom, ki je očitno oživljal knjige, da so poletele z zmajem kot prestrašene ptice. Pa ne le to, iz notranjosti posameznih knjig so po prostoru poletele tudi figure iz zgodb, ki so se skrivale v knjigah. Pretegovale so se, se pačile, prekopicavale in poplesovale, klepetale v najrazličnejših jezikih, preden so spet umolknile in so jih knjige spet ujele med platnice. Hlastale so po njih kot ribe po hrani! Ko so bili vsi liki spet varno shranjeni na svojih mestih, so knjige odletele nazaj na police.
Potem ko smo s svojo čarovnijo osvežili še zadnji kotiček osrednje knjižnice, smo se ponovno splazili skozi prezračevalni jašek na plano, na mojo prošnjo odleteli še do zahodnega kolodvora, gor in dol po ulici Mariahilfer Straße in se nato vrnili na trg Urban-Loritz-Platz, kjer smo se poslovili, pa čeprav bi ju z veseljem še vso noč spremljal na njunih poletih. Ves prevzet, srečen in hkrati žalosten sem pogledoval za zmajem in njegovo malo pomočnico, ki sta izginjala na nočnem nebu.
… in ljudi
Ko sem naslednjega dne obiskal osrednjo knjižnico Hauptbücherei, so bile ponjave spet kot običajno razpete nad trgom in ga ščitile pred dežjem, ki je kapljal z neba, sam pa nisem niti iskal sledi bleščičnega prahu ali njegovega pozitivnega vpliva na bralke in bralce, pa čeprav me je ves čas mikalo, da bi to storil. Namesto tega sem le opazoval knjige, kako so razveseljevale ljudi, jih navduševale, prevzele, jih zapletle v pogovor, obogatile njihovo znanje, poglobile njihovo medsebojno razumevanje in vse to so počele v številnih jezikih. Lepše se božični čas sploh ne bi mogel začeti.
Zanimive povezave k tej zgodbi
Lokacija osrednje knjižnice Hauptbücherei – wien.at-Stadtplan
Osrednja knjižnica na trgu Urban-Loritz-Platz (v nemščini)
Dunajske knjižnice (v angleščini)
Dunajske knjižnice na Facebooku
Zgodovinske informacije - wiki (v nemščini):
Risba: Sandra Biskup
Besedilo: Simon Kovacic
Prevod: Amalija Maček
