Ko sem bil mlad, še ni bilo spletnih strani. Vsaj ne v mojem svetu. Noben dedek nisem, ki bi otrokom pripovedoval o dobrih starih časih. Sem pa vendarle toliko star, da sem svoje prve seminarske naloge na fakulteti še oddajal napisane na roko. In kot bruc sem se še učil, kako se v knjižnici naslove išče po predalčkih s stotinami kartotečnih listkov.
Kako je bilo nekoč?
Ko pomislim na ta čas sredi 90ih let, tega ne počnem iz nostalgije. Je pa res, da čas teče vse hitreje in da se mi včasih spontano zastavi vprašanje, kako je potekal naš vsakdanjik, preden je obstajal internet ali mobilni telefon. Kot mlad študent sem redno zahajal v Dunajsko knjižnico (Wienbibliothek) v Rotovžu. Kako sem vedel, kdaj je odprta? Iskreno povedano: tega se sploh ne spominjam. Vem le, da sem bil tam in da sem listal po velikanskem atlasu o zgodovini regulacije Donave, kako pa sem izvedel za odpiralni čas, pa res ne vem.
Nečesa pa se spominjam: odpiralni čas sem si takrat zapisal v notes ali v koledarček, da sem imel podatke vedno pri roki. Spominjam se tudi, da sem vedno imel pri sebi pisala in papir. In kakšno knjigo, ki je bila v prvem letu študija moja zvesta spremljevalka, ki sem se je lahko oklenil, se skril za njo ali se zatopil vanjo, kadarkoli se mi je zahotelo. Na podzemni železnici sem se s knjigo v roki včasih počutil kot izobčenec, danes pa vem, da nikakor nisem edini, ki si želi med vožnjo gledati v zaslonček.
Madeži črnila, Nintendo
S čim sem takrat pisal? Pobrskam po spominu kot po spletu in prikaže se mi srebrno, precej težko nalivno pero v vinsko rdečem usnjenem tulcu. In še več podatkov: moje prvo nalivno pero v osnovni šoli in kako ponosen sem bil nanj, pa še brisalec sem imel z dvema pokrovčkoma, z rdečim za brisanje in modrim za pisanje popravkov. Spomnim se madežev črnila na svojih malih dlaneh, svoje puščice. Prvega ljubezenskega pisma. Popoldnevov v varstvu. Nogometnega treninga. Malice. Serije Knight Rider. Prvega kalkulatorja. Prve čisto moje računalniške igrice, ki mi jo je prinesel velikonočni zajček: male napravice Nintendo, ki smo ji v Avstriji rekli Tricotronic, ki sem je bil tako vesel, čeprav to še ni bil zložljiv dvojni Tricotronic, s katerim bi lahko presrečno poskakoval naokrog, temveč velika zadeva z dvema zelenima gumboma, ki so mi jo bratje in sestre zavidali, z zaslonom, na katerem so se po labirintu sprehajale želve, ob tem pa se je oglašala še glasba!
Napis na vratih
Ne da bi svojemu spominu naložil novo iskanje, mi sporoči, da se je Dunajska knjižnica (Wienbibliothek) v Rotovžu ob mojem prvem obisku imenovala Dunajska mestna in deželna knjižnica (Wiener Stadt- und Landesbibliothek).
Povezavo do odpiralnega časa pa moram rekonstruirati sam: verjetno sem tja prvič šel ob uri, ko sem domneval, da je knjižnica odprta, denimo med tednom in v dopoldanskem času. V Rotovžu sem verjetno vprašal na informacijah, kako se pride do Dunajske mestne in deželne knjižnice, nato pa sem sledil smerokazom po veliki stavbi. Rotovž je bil že takrat izredno velik. Tako kot danes je imel dve stranski krili, ki sta med seboj precej oddaljeni, številna notranja dvorišča in za neizkušenega novinca, kakršen sem bil, nepregledno število stopnic, dvigal, vrat in hodnikov. Naposled sem se vendarle znašel pred vrati Dunajske mestne in deželne knjižnice, na katerih sem lahko prebral, kdaj je knjižnica odprta. In nato sta na vrsto prišla nalivno pero in zvezek, v katerega sem si to informacijo shranil za bodoče obiske. Voilà.
Novo čutilo
Ob tem sem se spomnil: telefon je že obstajal in lahko bi poklical v Dunajsko knjižnico, a verjetno bi mi bilo takrat preveč nerodno. In še: odpiralni časi se mi takrat niso zdeli tako pomembni kot danes, kajti imel sem preprosto veliko več časa. In še nekaj: danes tako pogosto preverjam odpiralne čase, ker so na pametnem telefonu pač tako lahko dosegljivi. Prav nenavaden občutek je, da bi pot, ki sem jo že stokrat prevozil, opravil brez navigacije. Pametni telefon je tako rekoč že del mene, nekakšno novo čutilo.
Danes lahko podnevi in ponoči brskam po Dunajski knjižnici. Pred delom se s pomočjo pametnega telefona zatopim v rokopise dramatika Johanna Nestroya ali skladatelja Franza Schuberta. Med večerjo poslušam anarhističnega dunajskega rockerja Stefana Webra, ki pripoveduje o svojem življenju. Popoldne spremljam potek tramvaja na baročnem zemljevidu Dunaja, pred spancem pa si ogledam še to ali ono vodstvo po razstavi, razpravo ali predstavitev novih knjig.
Čipirani vnuki
Veselim se nejevernih izrazov na obrazih mojih morebitnih vnukov, ko jim bom povedal, da smo v mojem otroštvu imeli samo črno-bele televizorje, ne pa interneta in mobilnih telefonov. In kako se jim bodo vrtela kolesca v glavi, ko si bodo poskušali predstavljati nekaj tako nepredstavljivega. Jaz pa si nekdaj nisem mogel predstavljati stvari, ki so dandanes že vsakdanje, in si še danes ne morem predstavljati, kam nas bo ta pot še vodila v času mojega življenja.
Naj poskusim: Dunajska knjižnica se bo še v moji visoki starosti nahajala v prvem nadstropju dunajskega Rotovža, o tem sem skorajda prepričan, tudi odpiralni časi verjetno ne bodo kaj dosti drugačni. Morda bom takrat po knjižničnem arhivu, ki ga danes sploh še ni, brskal z očali za virtualno realnost ali nekakšnimi gibalnimi senzorji na telesu. Ali pa bom že imel v sebi implantate, s katerimi bom lahko letel po virtualnih svetovih. Žal ne bom več doživel časa, ko bo računalnik prevajal moje misli v besedilo ali tridimenzionalne slike. Sem pa prepričan, da bodo to doživeli moji vnuki.
Zagotovo pa bomo tudi v prihodnosti razmišljali, čutili in se spominjali. Se srečevali in ohranjali svojo kulturno dediščino. Na kakršenkoli način in s pomočjo kateregakoli medija že.
Zanimive povezave
- Dunajska knjižnica v Rotovžu - wien.at-Stadtplan
- Dunajska knjižnica v Rotovžu (v angleškem jeziku)
-
- Risba: Sandra Biskup
- Besedilo: Simon Kovacic
- Prevod: Amalija Maček
