V ponedeljek, 2. novembra 2020, zgodaj popoldne je Erwin, čistokrvni Dunajčan in natakar z dušo in telesom, ki ga je pandemija spravila ob delo, sedel v svojem malem stanovanju v okraju Währing* in nizal role toaletnega papirja na staro vrv za obešanje perila, in sicer v beli, roza in rumeni barvi. Tri velike pakete je že porabil, kar pri njegovem skromnem proračunu ni bilo samoumevno, a na vsak način se je hotel udeležiti dogodka, na katerega ga je po spletu povabila Margerita. Prvič zato, ker je Margerita izjemna. Drugič zato, ker bo ta dogodek ravno prava stvar zanj, ki se je doma počutil že grozljivo osamljenega: "Oblecite se v kostum, pridite v Türkenschanzpark. Skupaj bomo preživeli lep večer in uživali v druženju, dokler je to še mogoče."
Erwin je naredil požirek iz pločevinke piva, že tretje ali četrte ta dan, in si vrvico za obešanje perila zavezal v zanko za pas. Skeptično je pogledal svojo stvaritev. "Upam, da se ljudje še spomnijo, da je marca primanjkovalo toaletnega papirja. Če ne, se bom pošteno osmešil. Pa kaj potem. Briga me."
Vera je Margeritino obvestilo prebrala v soboto zvečer. Ves vikend je zagreto izdelovala veliko naglavno okrasje v obliki koronavirusa. Dolgo v noč je za kuhinjsko mizo ustvarjala iz velike kepe plastelina. Oblikovanje, barvanje in modeliranje jo je veselilo ter jo zamotilo, da je ni več tako skrbelo za starše. Za pikico na i je na notranji strani namestila lučke, ki so svetile skozi zareze in luknjice v pokrivalu. S svojo umetnino je bila zelo zadovoljna.
Dve uri pred začetkom sprevoda ob 17.00 uri je Vera s kozarčkom rdečega vina sedla za kuhinjsko mizo. Komaj je mirno obsedela, že so ji misli ušle k staršem, ki sta v Gornji Avstriji živela v domu za ostarele. Imela sta svojo sobo. Glede mame je ni tako skrbelo, za očeta pa … samo vprašanje dni je bilo, kdaj bo odšel. Tega ni mogla preprečiti, pa če bi izdelala na stotine pokrival v obliki virusa. Oči so se ji zasolzile, zbrala se je, srknila požirek rdečega vina in se zazrla skozi okno. "Dobro mi bo delo, če se malo podružim," je pomislila, "toliko vsega se je nabralo v zadnjem času."
Djamal je kirurg in je pobegnil pred vojno v Siriji. Na Dunaju je v bližini Schubertovega parka v okraju Währing našel novo domovino. Ljudem, ki niso doživeli ne vojne ne bega, je težko pojasniti, kakšna sreča je, če lahko sediš na varnem na kavču v dnevni sobi, kakor na primer ta ponedeljek popoldne. Tudi žena in otroci so na varnem. Zares je hvaležen. Dogodek, na katerega je povabila Margerita, ki je osebno sicer ni poznal, se mu je zdel dobra priložnost, da to hvaležnost tudi pokaže. Otroka pa tako ali tako rada zahajata v Türkenschanzpark, ker je tam veliko vode in račke.
"Razmisliti moramo, kako se bomo oblekli za sprevod v Türkenschanzparku," je zaklical Aleksu in Larisi, ko sta pritekla mimo. "Kaj bi lahko naredili? Hej! Pridita sem! Imata kakšno idejo?" Aleks, ki je bil starejši, se je ustavil, za hip pomislil, začel vznemirjeno poskakovati in zaklical: "Zapojmo pesem, pesem, pesem!" "Pesem," je odobravajoče rekel Djamal, "to je pa zelo dobra ideja, Aleks, zelo dobra." "Kaj pa ti misliš?" je Djamal vprašal še hčerkico, ki je radovedno poslušala vprašanje, a ni bilo videti, da bo kaj odgovorila. "Ne vem," je rekla Larisa, stekla v otroško sobo in začela udarjati po otroškem bobnu. Aleks je sedel za elektronski klavir, povzel Larisin ritem in začel peti. "Korooona, Korooona, skoči v Donavooo. Korooona, Korooona, skoči v Donavooo!" Djamal je stal na pragu otroške sobe in začudeno prikimaval. "Kakšna super pesem," je rekel in zaploskal.
Simon je britanski umetnik, ki se je v času večletnega bivanja na Dunaju oddaljil od mode in se posvetil performansu. Pravi, da se letu 2020 lahko samo še smeji. Komaj se je polegla domača farsa glede breksita, že se je odprl zastor odra, na katerem se je začela odvijati globalna drama z naslovom "Korona." Tudi v tej drami je samovolja britanske vlade marsikoga začudila, če že ni zmajeval z glavo in se zgražal. Avstrija je s smučarskim središčem Ischgl** prispevala svoj vložek, ki je bil deležen pozornosti svetovne javnosti. Tudi prerekanje glede barv, s katerimi naj bi na zemljevidu obarvali različno prizadeta območja, prepletanje politike in zdravstva ter še marsikaj je razkrilo, kaj se pravzaprav dogaja v družbi. Vsekakor je to vznemirljiv čas za umetnike.
Je šlo za tragedijo, za komedijo? Kolikor dlje je trajala pandemija, tem manj je bilo mogoče odgovoriti na to vprašanje. Simon vse do zadnjega ni bil prepričan, komu naj verjame in koga naj ne jemlje resno. Zdaj, v začetku novembra, pa se je zgodilo to, o čemer so spomladi le govorili: preobremenjenost zdravstvenega sistema, premalo postelj na intenzivnih oddelkih, premalo osebja. Pojavil se je nov, zlovešč izraz: triaža***. Le kaj so počeli čez poletje? Simona je skrbelo, da bi lahko zbolel. Bil je strasten kadilec, ki je življenje zajemal z veliko žlico, pogosto je pri tem tudi izgubil mero. Bi se bolezen pri njem zapletla? In kaj se bo zgodilo, če na intenzivni negi zanj sploh ne bo več proste postelje, če bi jo potreboval? Videl se je, kako s kisikovo masko nepremično leži v bolnišnični sobi, pri življenju pa ga ohranjajo le še aparature. Njegov siceršnji satirični duh ga je zapustil, kot pobegla ptica je sedel zunaj pred oknom, se bal za svojega gostitelja in si niti čivkniti ni upal.
Simon se je spomnil oglasa neke Margerite, ki mu je danes zjutraj padel v oči. Sprevod v maskah je predlagala. "Udeležil se ga bom kot smrt, s črnim ogrinjalom in koso. To bo naravnost krasno morbidno. In iskreno. Improviziral bom. Namesto kose bom vzel kar metlo."
Zsuzsanna se kot negovalka že mnogo let seli med domačo Madžarsko in Avstrijo. Svoje delo rada opravlja, tudi odgovornost in obremenitve je doslej dobro prenašala. V tem izrednem letu pa je začutila, da jo zahtevno delo vse bolj bremeni in da je prišla do svojih meja. Življenje ji grenijo omejitve potovanj, testi, stalno menjavanje različnih predpisov in mnenj strokovnjakov, pa tudi nošenje maske. Najtežja pa se ji zdi stalna skrb, da bi bila kljub vsej skrbnosti za higieno kriva, da bi oseba, ki so ji jo zaupali v nego, zbolela ali celo umrla. To se ne sme zgoditi. Kaj pa, če se bo vendarle zgodilo in ji bodo dokazali, da je storila napako? Kaj bi to pomenilo za njeno prihodnost? Bi v tem primeru sploh še kdaj lahko opravljala svoj poklic?
Gospa Hazanović, ki jo neguje že nekaj mesecev, je pozno popolne zaspala pred televizorjem. Zsuzsanna je sedela poleg nje in je bila tako zatopljena v podobe, glasove in obraze na zaslonu, da je čisto pozabila, da bi se z gospo dogovorili, kdaj bi lahko danes šla še na sprehod. Dan je bil tako mil, morda je bil to zadnji resnično topel dan v tem letu.
Zsuzsanna je stala za likalno desko, pogledovala skozi okno in videla, da se sončna svetloba že počasi večerno barva. Če bo danes še hotela na svež zrak, potem mora to storiti takoj zdaj. Izklopila je likalnik, napisala listek, po tihem odšla skozi dnevno sobo, kjer je sporočilce pustila na mizici poleg kavča, da ga bo gospa Hazanović videla takoj, ko se bo prebudila. Zsuzsanna se je oblekla in pohitela po stopnicah na prosto. Ubrala je pot do bližnjega Türkenschanzparka. Hotela se je sprehoditi do velikih platan, saj jo njene mogočne krošnje poživljajo, tako da postane vsa vesela in lahkotna.
Ko je Zsuzsanna prišla do Türkenschanzparka, jo je pozdravila mlada ženska, ki je okrog vratu nosila majhne bele lampijončke. V roki je imela tablo, na kateri je s pisanimi črkami pisalo "Margeritin sprevod". "Ste prišli na dogodek?" je mlada ženska s sijočim pogledom vprašala Zsuzsanno. "Ne," je odgovorila Zsuzsanna in z zanimanjem prebrala napis na tabli. "Margerita, si to ti?" "Ja, tako je, jaz sem Margerita." "Kaj pa je to, sprevod?" "Skupni sprehod z mnogimi ljudmi. Kmalu se bodo tu, tako vsaj upam, pojavili ljudje v maskah in kostumih. In nato se bomo skupaj sprehodili po parku." Margerita se je veselo zasmejala, Zsuzsanna je navdušeno pokimala in se nasmehnila. "Potem vam pa želim še lep večer," je rekla in se obrnila, da bi odšla dalje.
"Saj vendar lahko sodelujete," je rekla Margerita, "pridite z nami! Danes bomo skupaj sporočili svetu, da še obstaja veselje do življenja in druženja v teh težkih časih." Zsuzsanna se je ustavila, se obrnila proti Margeriti, se zazrla v globino parka, kjer so za vzpetino rasle velike platane, in ji rekla: "Kako ste prijazni. Danes je zelo poseben večer. Z veseljem grem z vami." Margerita je od veselja kar poskočila in Zsuzsanni po zraku poslala poljubček. "Prvi ste in res ste zlati."
V tem trenutku je izza vogala prišel Erwin, se ustavil, preveril, kako stoji vrvica s toaletnim papirjem, ki jo je vlekel za seboj kot rep, pritrjen na pas, nato pa je zadovoljno nadaljeval. "Živijo!" ga je pozdravila Margerita, "Erwin! Super, da si prišel!" Erwin je napravil požirek iz pločevinke piva, odzdravil in se ob tem globoko priklonil. "Ko pokliče Margerita, takoj prihitim. No, pa če bosta morali tja, kamor gre še cesar sam, imam dovolj toaletnega papirja s seboj." Erwin se je obrnil, dvignil vrvico in navihano pokazal svojo vlečko. "Prav potrudil sem se, da sem si v trgovini izboril še nekaj papirja za nas." - "Super ideja. Že samo zaradi tvoje maske se je splačalo organizirati ta sprevod." Erwin se je ozrl naokrog. "Ampak ni nas še veliko." Zsuzsanna je pogledala Margerito, ki je sproščeno skomignila z rameni. "Kar še ni, pa še bo, kakor pravimo." - "Bomo vidl," je rekla Zsuzsanna v čudoviti mešanici dunajščine in madžarščine ter šaljivo pogledala Erwina in Margerito.
Takrat se je pojavil Simon, ovešen z veliko, črno odejo in z metlo v roki, na katero je z lepilnim trakom pričvrstil zaobljen kuhinjski nož in vilice. Sledila mu je skupina mladih s kroglicami v obliki koronavirusa namesto cofov na čepicah. "Živijo! Dobrodošli!" je zaklicala Margerita, "našli ste nas!" Simon je strašil Erwina, Zsuzsanno in Margerito z obrazom, prebarvanim na črno, odpiral oči in s srhljivo globokim glasom govoril: "Vas bom že dobila, vse vas bom dobila. Korona, ki razsaja, je moja najboljša prijateljica. Vse vas bom dobila." - "Poberi se," je rekel Erwin in se pretvarjal, kakor da bo brcnil Simona v zadnjico. Simon se je obrnil in zarenčal. "Tudi ti si dobrodošla, botra smrt," je slovesno rekla Margerita in mu v šali ponudila roko. Simon je izpod ogrinjala privlekel rumeno kartonasto škatlo, na kateri je pisalo "Korona". "Hočeš ščepec mojega najljubšega praška?" "Ah, daj, spelji se! " mu je ukazala Margerita in mu z iztegnjenimi rokami pokazala, naj se pobere. "No, saj to sem tudi jaz rekel," se je pošalil Erwin, "marš, glej, da se mi pobereš."
Skozi vrata, ki vodijo v Türkenschanzpark, so prihajali novi udeleženci, okrašeni z utripajočimi hudičevimi rožički, masažnimi žogami s izboklinami, bodečo ribo napihovalko in drugimi dodatki, ki so bili zelo domiselno povezani s pandemijo. Prideta še Larisa in Aleks, ki ob spremljavi bobna zapojeta svojo pesem "Korooona, Korooona, skoči v Donavooo". Ustavita se pri Erwinu in z zanimanjem rahlo zmedena opazujeta rep iz toaletnega papirja, ki visi z njegovih hlač. Djamal in njegova žena Alia sta si na glavo namestila puhasti, beli Božičkovi bradi, postavila sta se poleg svojih otrok in vprašala Erwina, kako naj razumeta njegov kostum. Približala se jim je Margerita. "Veseli me, da sta prišla in da sta s seboj vzela celo otroka. Ta pesem je pa pravi hit!" Alia in Djamal sta Margeriti ponudila komolca v pozdrav. "Najlepša hvala za to krasno idejo. Pesem sta si pa Aleks in Larisa izmislila čisto sama!" "Iz tega bi lahko naredili pravo dunajsko popevko," je pripomnil Erwin. Tudi Zsuzsanna je navdušeno prikimala otrokoma.
Prostor za velikimi vhodnimi vrati parka je počasi postal preozek, ljudje so se razmaknili in se začeli razvrščati v sprevod na robu poti, ki vodijo globlje v park. Medtem se je že stemnilo. Lučke na kostumih so še bolj prišle do izraza, okrog razpotegnjenega sprevoda se je motalo še nekaj otrok, ki so se izmuznili staršem ali jih cukali za rokav.
Množica je završala, se zasmejala in zaploskala, ko se je izza vogala prikazala Vera s svojim prečudovitim, svetlečim koronavirusom iz papirmašeja na glavi. Margerita je navdušeno zaploskala in zavriskala. "Prišla je koronska kraljica. Kakšna čast!" Vera je dvignila roke, se zavrtela na petah, da bi jo lahko videli z vseh strani. Simon se je postavil poleg nje in grozeče mahal s koso nad glavami. Ljudje so ga izžvižgali, se mu smejali, nekateri pa so mu celo zaploskali.
Margerita je stopila v sredino množice, si z usti oblikovala megafon in zaklicala: "Še enkrat dobrodošli! Ime mi je Margerita. Presrečna sem, da ste prišli! Očitno je moje vabilo doseglo prave osebe. Danes se bomo z veseljem malo podružili, pošalili in poveselili. Nismo sami, pa čeprav imamo včasih tak občutek. Torej, začnimo, pojdimo malo po parku in uživajmo v tem prečudovitem novembrskem večeru! Pa pazite na razdaljo!"
Sprevod je počasi krenil na pot. "Kam gremo?" so spraševali ljudje. "Do velikih platan!" je zaklicala Zsuzsanna in se zasmejala, tako zelo jo je presenetil lastni pogum. "Ali čutiš?" jo je tiho vprašala Margerita. "Ja, čutim," je rekla Zsuzsanna, "čutim."
* Währing (18. dunajsko okrožje) – Premožna stanovanjska soseska v enem najbolj zelenih predelov Dunaja. Zahodni griči na robu Dunajskega gozda so priljubljena točka za piknike in pohodnike. Obsežen Türkenschanzpark je eden izmed okoliških parkov, ki se ponaša z ribniki, igrišči in razglednim stolpom Paulinenwarte. Na tem območju se izmenjujejo idilični kraji, kot je Pötzleinsdorf, in območja z bolj urbanim pridihom, kot je gosto naseljen vzhodni del okrožja.
** Ischgl – Avstrijsko smučišče na Tirolskem in eno najbolj obiskanih alpskih središč, na katerem v sezoni dnevno uživa nekaj tisoč smučarjev. Številni viri menijo, da gre za glavno žarišče, iz katerega se je virus SARS-CoV-2 razširil po Evropi.
*** Triaža (iz francoščine "trier": "razvrstiti", "izbrati") – Medicinski postopek, ki se uporablja v urgentni medicini, in zdravstvenemu osebju omogoča, da bolnike razvrsti glede na resnost njihovega stanja in možnosti za ozdravitev.
Standort Türkenschanzpark - wien.at-Stadtplan
Türkenschanzpark (angleško) - wien.gv.at
Informacije o koronavirusu (angleško) - wien.gv.at
Türkenschanzpark (nemško) – Zgodovinski podatki na strani Wien Geschichte Wiki