Poznate morda teraso na Dunaju, ki stoji kar sredi proge podzemne železnice? V mislih imam veliko leseno teraso, ki ločuje peti in šesti okraj, pod katero brzi U4, poleg pa po širokem betonskem koritu teče rečica po imenu Wien. Namesto "stoji" bi lahko rekel "leži", saj se terasa razprostira v dolžino in je bolj dolga kot visoka.
"Ležati" je pravi izraz tudi zato, ker so na terasi udobne klopi, ki so dovolj široke, da ležeš nanje, si glavo podpreš s torbo ali suknjičem in si privoščiš kratek počitek. Prav to sem pred kratkim storil. Ko sem tako udobno ležal, nad mano pa so se spreletavali galebi, ki so krožili po nebu nad reko Wien, sem imel občutek, kakor da sem sredi Dunaja pravzaprav na krovu velike jadrnice, ki je preplula že številne oceane.
In ko sem tako dremal, se je med prometni hrup pomešalo pljuskanje valov in glasovi s sosednjih klopic so se spremenili v pogovore na sosednjih ladjah, ki so se zibale na valovih, galebi pa niso več jadrali nad rečico Wien, temveč široko razpeli krila nad pravim morskim pristaniščem.
Pot v sanjsko deželo
Jadrnica se je z rahlim sunkom izvila iz pristana in prav počasi jo je začelo nositi proti središču mesta. Za hip smo se podali z reko Wien v podzemlje in slišali klokotanje vode, ki je odmevalo od visokega obokanega stropa podzemnega kanala.
Še pred tržnico Naschmarkt nam je nekako uspelo, da smo se skozi pokrov kanalizacije vrnili na površje zemlje ter počasi zapluli med stojnicami in gostilniškimi vrtovi. S krova sem mahal ljudem, ki se kar niso mogli načuditi, jaz pa sem jim mimogrede izmaknil malo hrane s krožnikov. Prodajalci na stojnicah so mi metali prigrizke, tik preden smo zapustili Naschmarkt, pa je iz akvarija na krov k meni skočil še rak in postal moj sopotnik.
Visoki valovi
Med plovbo po ulici Kärntner Straße sem verjetno zaspal, kajti ne spominjam se ničesar, niti Štefanove cerkve. Šele divje brzice v ulici Rotenturmstraße so me prebudile.
Z obema rokama sem se oklenil ležišča, da me ne bi vrglo v vodo, ki se je levo in desno od mene dvigovala v visokih, šumečih valovih - od Štefanove cerkve navzdol proti Donavskemu kanalu. Rak se je zagozdil med letvice ograje na premcu, povsem mirno iztezal tipalke in očitno užival v razpenjeni vodi, ki ga je vedno znova zalivala.
Par prask
Prišlo mi je na misel, kako čudovito bi bilo, če bi nam uspel oster zavoj, da bi zapluli še po Donavskem kanalu. Zato sem planil kvišku, se trdno oprijel cvetličnega korita na boku jadrnice in poskušal doseči prečke in jambor, da bi spremenil smer plovbe. A nisem bil dovolj močan in tudi rak spredaj na premcu me je le zaskrbljeno pogledoval. Nenadoma je zahreščalo, vrglo me je čez krov, vendar sem se nekako le še ujel, ko sem videl, da smo trčili ob tramvaj, ki nas je na srečo potisnil v pravo smer. Po Donavskem kanalu smo izpluli iz mesta in uživali v čisti, sinje modri vodi.
Prek vseh meja
Nato sem spet za hipec zadremal in ko sem se prebudil, smo po Donavi drseli skozi Lobau, kjer so se poleg želv in ljudi sončili tudi kormorani. Rak se je kar malo potuhnil. Naslednji hip ali pa čez celo večnost smo zapluli mimo gradu v Bratislavi, zadremal sem, in že se je v peščenem rečnem toku zrcalil parlament v Budimpešti.
Takrat je rak rekel: Nekoč smo se vsi razumeli. Jaz pa sem nadaljeval, kakor da bi to izrekel že tisočkrat in kakor da bi bil govoreči rak nekaj najbolj običajnega: Prek vseh meja, in spet zaspal. Prebudili so me klici dečka, ki nam je mahal z visokega mostu v Pančevem pri Beogradu. Najin prijatelj, je zamrmral rak, jaz pa sem ga spet dopolnil s svojim "Prek vseh meja," in zaspal.
Prirasel mi je k srcu
Donava naju je vodila še skozi Bolgarijo in Romunijo, a žal sem spet skoraj vse prespal. Prebudil sem se šele, ko smo zapluli v Črno morje in je vonj po Donavi zamenjal vonj odprtega morja.
Rak se je obrnil proti meni in zamrmral: Dunajčan sem, skočil s terase in izginil, jaz pa si nisem mogel kaj in sem samo ponovil svoj del: Prek vseh meja. Otožno sem se oziral za rakom, ki mi je močno prirasel k srcu.
Takrat pa me je nekdo potrepljal po rami.
Nesporazum v domovini
"Hej?" me je vprašal moški glas, "je z vami vse v redu?"
"Kje pa sem? Ničesar ne prepoznam."
"V petem okraju ste, na Dunaju, na terasi Wientalterrasse."
"V petem okraju, na Dunaju, na terasi Wientalterrasse," sem ponovil. "Kje pa je rak?" sem še vprašal.
"Kakšen rak?"
"No, pač rak, ki … je znal govoriti in ki …"
"Ste malo preveč popili? Rabite pomoč?"
"Ne, ne … s tole teraso sem malo potoval po svetu … natanko na tej terasi, na kateri zdaj stojite … sem plul s svojim rakom … res je bil nekaj posebnega … govorila sva o …sožitju med narodi …" Še sam sem se začudil in nejeverno zmajal z glavo.
"Če sem povsem iskren, sem mislil, da ste malo pregloboko pogledali v kozarec."
"Ne, nikakor, niti kapljice nisem popil. Preprosto sem zaspal. Tukaj je tako čudovito."
"Samo preveriti sem hotel, ali potrebujete pomoč."
"Res lepo od vas, hvala."
Moški se je naposled le odpeljal s kolesom. Zahvalil sem se klopi, na kateri sem tako udobno počival med svojim popotovanjem. Od ograje terase Wientalerterrasse sem se poslovil s priklonom in tihim "se vidiva," nato pa odšel do bližnje postaje podzemne železnice.
Zanimivosti iz zgodovine mesta Dunaj
Terasa "Wientalterrasse" je varno zasidrana v 5. okraju: Standort der Wientalterrasse - wien.at
Takšna pa je terasa Wientalterrasse videti v resnici: Wientalterrasse - Gestaltung - wien.at (nemška spletna stran).
Več informacij o Dunaju najdeš na naslednjih povezavah: City of Vienna (V angleškem jeziku)
Risba: Sandra Biskup
Zgodba: Simon Kovacic
