Pri babici in dedku v socialni gradnji Wiedenhoferhof iz dvajsetih let se vedno kaj dogaja. Najlepši balkon na svetu imata. Pa ves dan lahko gledata dol na Kongresno kopališče, samo par visokih starih dreves je vmes. Včasih vidimo, kako punce in fanti plezajo čez ograjo. "Nekdaj se je to stalno dogajalo," pove babi. "Še sama sem plezala čez ograjo," pravi, "saj vendar nisem imela denarja. Čisto prave reveže pa so na kopališče spustili kar brez vstopnice."
Dedi ves dan poseda v svojem stolu na balkonu in pije vodo z limono, pa kavo in zvečer še vino. Bere časopis in občasno zadrema. Babi mu v kuhinji skuha kavo, jaz pa jo odnesem dedku na balkon. Skodelico primem z obema rokama in pazim, da se ne spotaknem. Kako hecno pljuska kava v skodelici! Včasih pljuskne čez rob in se razlije po krožničku. Dedi skodelico odloži na časopis in posrka kavo s krožnička. Glasno sreba, tako dobra je kava, če jo piješ iz krožnička.
Hvaležni moški, močna ženska
Tako rad sem pri babici in dedku, ker imata vedno dovolj časa zame. Ves dan. Sploh ne gresta iz hiše, če pa kdaj vendarle gresta iz hiše, me vzameta s seboj. Kadar dežuje, smo vseeno lahko na balkonu, ker ima strehico. Dedi je babici zelo hvaležen, da je bila takrat, ko so jima dodelili to socialno stanovanje, tako predrzna. Stanovanje z balkonom so v zadnjem hipu hoteli dati nekomu drugemu, babi pa se je uprla.
Babi je zelo močna. Majhna je, krepke roke ima in bikast vrat. Celo dedi pravi, da je močna, ampak samo, kadar babi ni v bližini. Kadar je babi z nama, se dedi širokousti in pretvarja, da je on močnejši. Še sreča, da se tako dobro razumeta. Tako dolgo sta že na tem svetu, pravita, da se zaradi malenkosti sploh več ne kregata, kakor to počneta mami in oči. In res se dedi in babi nikoli ne kregata, na srečo pa sta tudi še kar zdrava.
Aplavz za skok v vodo
Dedek je v preteklosti slovel po svojih skokih s stolpa na Kongresnem kopališču. V dnevni sobi sem videl fotografije. Takšne črno-bele. Z iztegnjenimi rokami stoji na deset metrov visokem stolpu, lase ima polizane ob glavi, kakor da bi si jih namazal z oljem. Pa kakšne mišice ima, in zdi se mi, da je lepo zagorel. Predvsem pa je čisto resen.
Dedi pravi, da so ljudje kričali in ploskali, kadar je skočil s stolpa. Vsi so vstali in se postavili okrog bazena. Takrat je bil na Kongresnem kopališču samo en bazen. Sto metrov je bil dolg. Voda pa mrzla. Nekateri ljudje so ostali na ležalnikih in si kar od tam ogledali dedkov skok. Reševalec iz vode je vklopil glasbo, vsi so utihnili in dedek je skočil, se v zraku obrnil, naredil nekaj salt in nato ravno kot sveča doskočil v vodo. In takrat so ljudje začeli navdušeno ploskati.
Telovadba v dnevni sobi
Prišel sem na zabavno idejo. Dedku sem v dnevni sobi pripravil nizek stolček brez naslonjala in ga vprašal, ali lahko skoči z njega. Najprej sploh ni hotel vstati, temveč je kar obsedel v svojem udobnem balkonskem stolu. Vlekel sem ga in cukal in prosil in tako je vendarle prišel v dnevno sobo in previdno stopil na stolček. Res je že zelo zelo star. "Bravo!" sem zaklical in zaploskal. "Zdaj pa še roke iztegni, dedi!", sem zaklical in dedek je iztegnil roke, precej nestabilen je bil, ampak nato je kar sam od sebe sklonil glavo in gledal tako resno kot na fotografiji, jaz pa sem ploskal in z nogami topotal po tleh.
V tistem trenutku je prišla babi in rekla: "Ja, kaj se pa gresta?" Takrat pa je zagledala dedka in planila v smeh in zaploskala, a dedek se ni dal motiti, še bolj je napel roke in noge in nato skočil. Babi je zakričala in želela dedka ujeti, a dedi je pristal kot pravi smučarski skakalec. "A ti to vidiš!" je rekel dedek, "nisem še pozabil!"
Streli v februarju
Včasih se dedek spominja, kako so iz Kongresnega parka streljali na socialna stanovanja v stavbi Sandleitenhof. Kadarkoli kaj poči, se avtomatično spomni teh strelov. Včasih zaropotajo izpuh, pokrov, okno ali pa prepih zaloputne kakšna vrata. Ko so streljali, je bil še otrok. Z mamo je stanoval v stranski ulici v bližini. Vse je bilo tiho, potem so nekaj zakričali in nato začeli streljati. Nekaj ljudi je tudi umrlo. In to čisto blizu njega, tam, kjer ljudje danes sprehajajo pse in se vozijo z avti.
"Kaj pa so naredili ljudje v stavbi Sandleitenhof?" sem nekoč vprašal dedka. "Drugačnega mnenja so bili," je pojasnil dedek. "In zato so streljali nanje?" "Ja, včasih je žal tako." "Pa se to lahko ponovi?" "Vse je možno, ampak res upam, da se ne bo ponovilo." Babica je rekla: "Oba z dedkom sva doživela veliko hudega, zato skoraj nikomur ne zaupava. Ampak nekaj ti pa povem: ljudje nikdar ne bi smeli streljati na druge ljudi. Zato pa smo ljudje, da se med seboj vse lepo dogovorimo."
Načela in nostalgija
Na Kongresnem kopališču imam najraje tobogan. Dolg je, zavit in na koncu se nekaj časa pelješ še pod vodo. Pa tudi rumene omarice v garderobi so mi všeč. Pa rdeče in bele deske. Dedek rad sedi zgoraj v bifeju in gleda dol na bazen. Na travniku leži mnogo ljudi. Med visokimi starimi drevesi je pot, ki te pripelje od bazena do bifeja. Toliko stvari je še čisto takšnih, kot so bile nekoč, marsikaj pa je tudi drugače. Dedek pogreša svoje prijatelje. Samo še čisto malo jih ima. Na fotografijah v dnevni so še vsi tako mladi in veseli. Če se zdaj kdaj srečajo na kopališču, so pa pač stari in veseli.
Babica je hitro nestrpna, ko ima opravka s starejšimi ljudi, čeprav je tudi sama stara, tako da gre raje kar v vodo. Še zdaj plava zelo športno, samo s plavalno kapo in očali. Ima prijateljico, ki ji je zelo podobna. Prav nič se ne trudita, da bi delovali kot fini dami. Pač povesta, kar mislita. In počneta, kar se jima zdi prav. Res sta močni ženski.
Zanimive povezave
- Predstavitev kopališča: Standort Kongreßbad – wien.at - načrt mesta
- Letno kopališče: Kongreßbad - Sommerbad der Stadt Wien (v nemščini) – wien.at
- Rdeči Dunaj – o socialni gradnji na Dunaju: Kongreßbad (v nemščini) – dasrotewien.at
Zgodovinske informacije o mestu Dunaj (v nemščini):
- Kopališče Kongreßbad
- Socialna gradnja Wiedenhoferhof
- Socialna gradnja Wohnhausanlage Sandleiten
- Projekt športnih dejavnosti za delavsko prebivalstvo: Arbeitersport
- Predstavitev „rdečega Dunaja“: Rotes Wien
- Spopadi med socialisti in fašisti februarja 1934: Februar 1934
Povezavi v angleškem jeziku:
"Če zgradiš palače za otroke, lahko porušiš zapore": "If you build palaces for children you tear down prison walls" (v angleškem jeziku) – wien.at
Mestna politika: Rdeči Dunaj ali zgodba o uspehu: Municipal politics: "Red Vienna" - a success story (v angleškem jeziku) – wien.at
Risba: Sandra Biskup
Besedilo: Simon Kovacic
Prevod: Amalija Maček
