Borut iz Ljubljane, visok, postaven samski moški pri 45 letih, se je udeležil kongresa na Dunaju. Bila je topla in sončna pomlad. Še pomembnejše od samega kongresa se je Borutu zdelo, da bo končno spet nekaj dni na Dunaju, kjer je preživel otroštvo in mladost, saj sta njegova starša tukaj delovala kot znanstvenika. Ko sta slišala za njegovo pot, sta ga povabila na obisk in ga zasula z informacijami o kotičkih mesta in ljudeh, ki jih mora vsekakor obiskati. Že nekaj dni pred odhodom si je Borut poskušal predstavljati, kako se je Dunaj spremenil v vsem tem času. Seveda si je bolj kot vse drugo želel obiskati sosesko v okraju Josefstadt, kjer je odraščal.
Popotovanje v otroštvo
Takoj po opravljenih službenih obveznostih se je Borut odpravil prav tja. Vznemirjeno se je vzpenjal po ulici Josefstädter Straße, ki teče od središča mesta proti zahodu in deli ta okraj. Kako vesel je bil, ko se je sprehajal mimo izložb in hiš, mimo katerih je hodil že kot deček. Zdelo se mu je, da ga je celo tramvaj pozdravil s svojim predirljivim zvončkljanjem.
Ko je zavil v ulico Lange Gasse, kjer so nekdaj živeli s starši, so tam še vedno stale nizke baročne hiše z obokanimi vhodi. Restavracija na vogalu je bila sicer na novo prepleskana, a še vedno domačna kot nekoč. Neverjetno, kako te lahko ganejo takšne neme, stare hiše. Spomnil se je vsega, kar je doživel takrat in vse do danes, prevzelo ga je silovito, močno čustvo, od katerega so se mu orosile oči.
Novi tlakovci
Ko se je občutek nekoliko polegel in je spet bolj mirno zadihal, je nekoliko bolj podrobno pogledal okrog sebe in videl, da se je ulica Lange Gasse medtem vendarle precej spremenila.
Namesto asfalta so jo prekrivali novi tlakovci, veliko manj avtomobilov je vozilo po njej, več je bilo rastlin. Mala kavarna je pisane mize in stole razpostavila kar po pločniku. Celotna ulica je bila enakomerno tlakovana, nobenih robnikov ni bilo, ena sama enotna površina, tako da je ulica bolj spominjala na trg kot na ulico oziroma je bila nekaj vmes. Mnogo bolj mirno je bilo zdaj, kakor da bi se sprehajal po vasi. Nenavadno. Borut bi bil povsem vesel, če bi bilo vse tako, kot je bilo pred 25 leti, a zdelo se mu je, da je to sprememba na bolje in da je ulica zdaj še lepša.
Dekle v kavarni
Pred seboj je zagledal hišo, v katero je nekdaj vsak dan vstopal in iz nje odhajal. Vrata so bila še povsem enaka. Tu je kot deček še hitro polizal vse šumeče bombone, ki so mu še ostali, preden se je povzpel v stanovanje.
In pred istimi vrati je obstal kot polit cucek, ko je neko dekle, Julijo, svojo veliko ljubezen, prvič povabil na zmenek v kavarni Strozzi takoj za vogalom. V nasprotju z njegovimi romantičnimi pričakovanji mu je namreč Julija povedala, da je prevelik zanjo in da se ne bi več dobivala z njim. Namesto, da bi ji povedal, kar ji gre, je tiho obsedel, se sramoval in na koncu plačal še njen jabolčni sok. Nikdar ne bi smel naleteti na Julijo, saj je bil odslej skorajda travmatiziran, kar zadeva ženske. Ali pa je bil to le izgovor?
Stari sosed
Borut je na domofonu poiskal priimek „Wranek“. Pritisnil je na zvonec. Oglasil se je moški glas.
„Jaz sem, Borut. Si to ti, Stefan?“
„Borut? Tisti Borut?!“
Prijatelja iz otroštva sta si padla v objem, se prijela za rame, se pošalila iz svojega videza in objeta čez rame odšla iz predsobe v dnevno sobo. Toliko sta si imela povedati. Časa pa je bilo malo, kajti Stefan je imel zvečer že načrte. Ko je Stefan nato popeljal Boruta po stanovanju, sta na hitro pokukala tudi v nekdanjo otroško sobo, v kateri sta skupaj preživela toliko lepih ur. Zdaj je bila ta soba kraljestvo Stefanove hčerke Lilly.
Ima Borut kaj otrok? Za kaj takšnega bi najprej potreboval ženo.
“Si še vedno nisi opomogel od Julije?“ se je pošalil Stefan.
„Ali naj kar grem?“ mu je zabrusil Borut, „raje se pogovarjajva o čem lepšem.“
Prostor za novo upanje
Stefan mu je z veseljem ustregel in zamenjal temo pogovora. "Kakšna se ti zdi nova cona deljenega prometa?“
„Deljenega česa?“
„Upočasnjenega prometa, gre za preoblikovanje ulice Lange Gasse v cono srečevanja vseh udeleženih v prometu.“
„Aha … ja, zelo dobro je, zelo lepo.“
„Ne moreš si misliti, kako dolgo je mesto prepričevalo prebivalce, preden so lahko realizirali ta projekt. Ljudi je skrbelo, da z avtom ne bodo več prišli do svojih hiš in da ne bodo našli parkirnih mest.“
Borut je odprl okno.
„Na referendumu je 56 odstotkov prebivalcev te ulice glasovalo za cono deljenega prometa.“ Stefan je kar žarel.
„Preoblikovanje ulice je zares uspelo,“ je pritrdil Borut in opazoval lagodno dogajanje spodaj na ulici. „Le kdo ve, morda pa bom v tej coni srečevanja še sam nekoč srečal žensko svojih sanj? Prav mogoče …“
Kozarec jabolčnega soka
"Veš kaj?“ je rekel Stefan, „danes zvečer se tamle v grški restavraciji dobim s prijateljico Saro. Pridi z menoj, vaju bom predstavil. Imam občutek, da se bosta dobro ujela.“
„Danes zvečer? Ne, ne, nisem tako mislil.“
„Daj no, zabavno bo.“
„Zate že mogoče. Ne, ne. Danes pa res nisem pri volji, rad bi še malo sanjaril o preteklosti.“
"Borut! Tukaj in zdaj si v coni sre-če-vanja! Tukaj so celo avtomobilisti spoštljivi do kolesarjev. In obratno! V coni deljenega prometa se dogajajo stvari, o kakršnih lahko drugje le sanjaš! Ne zamudi te enkratne priložnosti!”
Borut se je zasmejal. “Nič se nisi spremenil, Stefan. Naj bo!“
Borut in Stefan sta se pet minut pred sedmo uro zvečer usedla v restavracijo Trilogie in si naročila pijačo. Čez deset minut je v lokal vstopila Sara in Borut je imel prav kmalu občutek, da bi ji neizmerno rad plačal kozarec jabolčnega soka.
Zanimive povezave, povezane s to zgodbo
Lokacija območja deljenega prometa Lange Gasse – wien.at-zemljevid mesta Dunaj
Mesto Ljubljana
Meeting Destination Vienna (angleščina) – WienTourismus
Zgodovinski podatki na strani Wikipedije o zgodovini mesta Dunaj:
- Lange Gasse (v nemščini)
- Josefstadt (v nemščini)
Risba: Sandra Biskup
Besedilo: Simon Kovacic
Prevod: Amalija Maček
